Rateče so znane po dolgih in mrzlih zimah, vendar tudi po obilici sončnih dni, ko se lahko sprehajate po planinskih travnikih ob vznožju Karavank. Zime so mrzle in dolge, zato je pisatelj Josip Lavtižar kraj poimenoval »Kranjska Sibirija«.
Ko sem se v začetku februarja tri dni zapored podal v okolico Rateč, se je to poimenovanje izkazalo za še kako resnično. Temperatura je bila zjutraj vse dni okoli -10 stopinj, drevesa so bila prekrita z ivjem, okoliške gore pa lepo zalite s svežo pošiljko snega. Prava zimska idila.
Pod vasjo Rateče ob vhodu v dolino Planice se ob vsakem obilnem dežju spomladi ali jeseni napolni jezerce Ledine. Poleti jezero presahne in takrat zelo hitro zraste trava, ki jo pridni kmetje pokosijo za steljo. Pozimi jezero večkrat zmrzne in tako je bilo tudi tokrat. Razmere so bile res čudovite in plast nizkih meglic je pokrajini dodala dodaten pridih čarobnosti.
Prve so moj prihod opazile vrane.
Zamrznjeno jezerce Ledine, zgoraj pa se v prvih sončnih žarkih že lesketa vrh Rateške Ponce.
Pot sem nadaljeval proti bencinski črpalki tik ob meji in sproti fotografiral čudovite zimske motive.
Počasi pa so sončni žarki le začeli prodirati v dolino in osvetlili vrhove dreves.
Meglice so pričarale res lepo vzdušje.
Počasi sem se preko polja odpravil nazaj in spotoma iskal osamljena drevesa, ki so se skrivala v meglicah.
Okoli enega izmed dreves sem opazil spektakularen učinek halo, ko je sončna svetloba na neverjeten način osvetlila snežne kristale v zraku ravno okoli drevesa.
Haló je optični pojav v ozračju, ki nastane zaradi loma in odboja sončne ali lunine svetlobe na ledenih kristalih, ki se navadno nahajajo v višjih legah ozračja. Pod tem imenom razumemo več pojavov, ki jih opazimo na nebu, med drugim krožni 22° halo, svetlobne stebre ter parhelij. Na nebu jih prepoznamo kot svetle obroče, loke ali zgolj lise, ki se najpogosteje nahajajo v bližini položaja Sonca na nebu, lahko pa tudi na drugih straneh neba.
Haló sem sicer videl že večkrat, ampak tako izrazitega pa še nikoli. Za povrh je bil tudi kompozicijsko tako dobro umeščen, da se mi je kar smejalo.
Naslednji dan sem se odpravil v Planico in potem naprej v Tamar. Opazil sem, da se okoli vrhov Rateških Ponc zadržujejo meglice in da bodo kmalu zažarele v roza svetlobi. Na koncu sem pot v Tamar preložil in čas rajši posvetil fotografiranju Ponc in Jalovca.
Na težavnostni lestvici Rateške Ponce zavzemajo visoko mesto, pristopi pa terjajo izurjenost in kondicijo.
Jalovec je z višino 2645 m, šesta najvišja gora v Sloveniji. Z vrha, ki se strmo spušča proti trem alpskim dolinam (Loška Koritnica, Tamar in Zadnja Trenta) se nam odpre lep razgled na najvišje vrhove Julijskih Alp.
Tretji dan sem se odpravil tik čez mejo, kjer že s ceste lahko uživamo v lepih razgledih na Rateške Ponce in Mangart. Tudi tretji dan so bile razmere podobne, nizke temperature in snežni kristali, ki so se lesketali v jutranjem Soncu so ponovno ustvarili slikovito kuliso.
Zdaj pa naj se zima le zaključi in naslednja foto zgodba bo zagotovo že bolj barvita.
