V kraljestvu tišine in kozorogov: jutranji vzpon na Bovški Gamsovec iz doline Vrata

Bila je tista posebna vrsta jutra, ko svet še spi, zrak je napolnjen s tišino in tema le s težavo popušča prostor prihajajočemu dnevu. S čelno svetilko na glavi in toplim dihom, ki se je vlažil v hladnem zraku, sem stopal skozi dolino Vrata, tik ob nežnem šumenju Triglavske Bistrice. Poleg mene je tiho tekla Bela – moja zvesto navzoča spremljevalka, vedno pripravljena na nove poti, nove vonjave in nova doživetja.

Cilj je bil jasen že večer prej: sončni vzhod med kozorogi pod Triglavsko severno steno, ob poti proti vrhu Bovškega Gamsovca.

Pot skozi dolino Vrata

Prvi del poti, od Aljaževega doma do Luknje, je razmeroma zmeren, a v temi in v tišini dobi povsem drugo dimenzijo. Vsak korak zveni globlje, vsak šelest listja ima svojo zgodbo. Triglavska severna stena, čeprav še skrita v noči, oddaja tisto neizmerno prisotnost – mogočno, stalno in čutečo.

Ko se pot začne bolj resno vzpenjati proti sedlu Luknja (1758 m), se prvi sivi prameni dneva že plazijo čez grebene. Bela je tekla pred menoj, ustavljala se je, ko sem postal, in potrpežljivo čakala, ko sem se sklonil za posnetek. Na sedlu se pogled razširi, srce pa se malce ustavi – ne zaradi višine, temveč zaradi občutka. Tam se svet razcepi: za tabo Vrata, pred tabo dolina Trente in visoki, surovi kraki Bovškega Gamsovca.

Vzpon proti Gamsovcu

Pot od Luknje naprej postane bolj izpostavljena. Ozka steza se dviga po alpskem svetu, ki na trenutke zahteva ročno oporo in popolno zbranost. Tu ni prostora za misli o vsakdanu. Samo korak, oprijem, vdih. Vse postane en sam trenutek.

In potem – tam so. Na sončni rami skal nad menoj stoji prvi kozorog. Silhueta proti oranžnemu jutru, rogovi, ki se ukrivijo kot simbol večnosti. Fotografov sen.

Ustavim se, stisnem kolena v skalo, zadržim dih. Bela se umiri, kot da ve, da v tem trenutku šteje le svetloba in potrpežljivost. Ko premaknem objektiv, opazim še druge – cela skupina samcev, nekateri počivajo, drugi se nežno prerivajo, tretji le nemo opazujejo dan.

Kraljestvo gorske tišine

Tu, na tej izpostavljeni poti med Luknjo in vrhom Bovškega Gamsovca (2392 m), sem se znašel v prav posebnem kraljestvu – kraljestvu tišine, kamna in rogov. Kozorogi so mi dovolili, da sem obstal med njimi. Nekateri so se umaknili nekaj korakov, spet drugi so me sprejeli kot del jutra. Ko sem legel in poskušal uloviti njihove izraze, sem začutil to, kar iščem na vsakem izletu – stik. Tisti resnični, nevsiljivi stik z divjino.

Sonce je medtem že obsijalo Triglavsko severno steno – eno najlepših in najveličastnejših sten v Alpah. Njene sive plasti so zažarele v toplih barvah, medtem ko sem v objektiv ujel profil kozoroga, ki je miroval s pogledom proti vrhu Triglava. Kaj si je mislil? Je to njegov vsakdan? Njegova rutina? Zame pa trenutek, ki bo ostal za vedno.

Vrh in povratek

Do vrha sem nato nadaljeval s spoštovanjem do terena in z rahlim občutkom, da sem že prejel največ, kar sem lahko. Pogled z vrha Bovškega Gamsovca je izreden – kot bi stal na mostu med dvema svetovoma: divjim zahodom Julijskih Alp in klasično lepoto severne Triglavske skupine.

Nazaj grede so kozorogi še vedno bili tam. Kot da so me čakali. Tokrat so se nekateri ulegli v travo, drugi so še vedno uživali v jutranjem soncu. Bela je legla ob mene, kot da ve – še zadnji posnetek, še zadnji pogled.

Besede, ki ostanejo v tišini

Te poti se ne da do konca opisati. Ni namenjena množicam. Je surova, razgledna, mestoma zahtevna. A tistim, ki pridejo ob pravi uri – s spoštovanjem in tišino – ponudi nekaj več. Ponudi stik z divjino, stik z neizrekljivim.

In čeprav sem domov prinesel stotine posnetkov, so tisti pravi trenutki ostali tam – med skalami, tišino in kozorogi. In prav je tako.

V kolikor želite kozoroge opazovati na nekoliko bolj dostopnem terenu vam priporočam obisk planine Pecol pod Montažem.

Tehnične informacije o poti na Bovški Gamsovec

• Izhodišče: Aljažev dom v Vratih (1015 m)

• Cilj: Bovški Gamsovec (2392 m)

• Višinska razlika: cca 1370 m

• Trajanje (zmerna hoja): 3–4 ure do vrha

• Oprema: Planinska obutev, čelna svetilka (če začneš pred sončnim vzhodom), voda, osnovna varnostna oprema

• Zahtevnost: zahtevna označena pot, na mestih izpostavljena, primerna za izkušene pohodnike

• Najlepši del dneva: zgodnje jutro – zaradi svetlobe in večje možnosti za opazovanje kozorogov

Kratek zgodovinski pogled: Kozorogi v Julijskih Alpah

Kozorog (Capra ibex), ta simbol neukrotljive gorske divjine, v Julijskih Alpah ni vedno imel svojega mesta. V resnici je bila njegova zgodba na naših tleh skoraj tragična – in nato izjemno uspešna.

V srednjem veku in pozneje so bili kozorogi v slovenskem prostoru iztrebljeni, predvsem zaradi lova (tudi zaradi vraževerja, saj naj bi deli njihovega telesa imeli zdravilne moči), pa tudi zaradi pomanjkanja zaščitenih območij in človekovega širjenja v gorski svet. Do začetka 20. stoletja jih pri nas ni bilo več.

Preobrat je prišel iz italijanske strani. V kraljevskem lovišču Gran Paradiso (v Piemontu) so Italijani uspeli ohraniti preostalo populacijo alpskih kozorogov. Prav od tam so bili v 20. stoletju ponovno naseljeni tudi v druge dele Alp – med drugim tudi v Slovenijo.

Prvi uspešni poskusi ponovne naselitve so bili opravljeni leta 1970, ko so nekaj osebkov pripeljali v Triglavski narodni park, predvsem na območje Krnskih in Bohinjskih gora. Kasneje so jih postopoma naseljevali še drugje – tudi v doline Zadnjice, Trente, nad Vršičem, pa proti Bovškemu Gamsovcu in Montažu.

Danes se ocenjuje, da v slovenskih Alpah živi več sto kozorogov, razdeljenih v stabilne populacije. Pogosto jih srečamo na težko dostopnih grebenih, v zgodnjih jutranjih ali večernih urah, ko se spustijo na pašnike ali se grejejo v prvih sončnih žarkih.

Srečanje z njimi ni samo čudež fotografije, ampak tudi spomin na uspešno zgodbo naravovarstva, ki dokazuje, da divjina lahko ponovno zaživi tam, kjer je bila nekoč utišana.