Včasih ni treba v hribe, da najdeš mir. Dovolj je, da greš tja, kjer se pokrajina sama preliva med elementi – med travniki in vodo, med nebom in zemljo. Tokrat sem se odpravil do Cerkniškega jezera. S fotoaparatom na rami, dronom v nahrbtniku in kolesom pod seboj.
Cerkniško jezero – čudo kraškega sveta
Cerkniško jezero je največje presihajoče jezero v Sloveniji in eno največjih tovrstnih na svetu. Njegova posebnost je v tem, da se večkrat letno pojavi in izgine, kar mu daje edinstven značaj v evropskem prostoru. Ob največjem obsegu prekrije več kot 26 kvadratnih kilometrov površine, ob suši pa popolnoma izgine in razkrije travnike, polja in poti.
Jezero leži na Notranjskem podolju, v veliki kraški kotlini med Javorniki in Slivnico. Njegova globina ob polnem obsegu lahko preseže 10 metrov, a se vodostaj hitro spreminja – celo znotraj enega dne. Voda doteka iz številnih ponikalnic, izvirov in podzemnih kanalov, nato pa prav tako ponikne v razpokah kraškega podzemlja – najbolj znane so ponorne jame Rešeto, Šteberški obrh in Karlovica.
Jutro ob jezeru
Jezero me je pričakalo v značilni spomladanski preobleki – polno vode, a že s sledovi suhih polj, kjer voda počasi odteka v podzemlje. Jutranja svetloba se je nežno odbijala od valov, meglice so se še dvigale nad ravnico. Nekje v daljavi pa so se zaslišali zvoki motornih kosilnic – kmetje so že začeli dan.
Prvi trenutki so bili namenjeni le opazovanju. Vse je bilo mirno, počasno. Celo ptice so se zdele počasnejše, kot da ne bi hotele pretrgati popolne tišine.
Kolesarska tura okoli jezera
Cerkniško jezero ponuja tudi odlično rekreativno priložnost za kolesarje. Sam sem prevozil približno 25 km dolg krog, ki poteka po kombinaciji makadamskih in asfaltiranih cest. Pot poteka mimo vasi Dolenje Jezero, Otok, Gorenje Jezero, Grahovo, Martinjak in nazaj proti izhodišču. Višinske razlike so minimalne, kar omogoča sproščeno vožnjo tudi z bolj osnovnim gorskim ali treking kolesom.
Ob poti je veliko razglednih točk, idealnih za postanek – ne le za fotografiranje, temveč tudi za opazovanje ptic ali preprosto uživanje v pokrajini. Pomembno je le, da se prilagodiš vodostaju: spomladi in jeseni je lahko jezero poplavljeno, zato je priporočljivo imeti suhe čevlje in preveriti stanje poti vnaprej.
Pot sem začel na severnem robu jezera, pri vasi Dolenje Jezero. Od tam sem zavil levo proti Otoku, nato mimo Gorenjega Jezera in Grahovega. Pot je bila mehka, razgibana, mestoma tudi malo poplavljena. Na nekaterih mestih sem se ustavil in le sedel, ter v spokojnosti opazoval pokrajino.
Jezero se je ves čas kazalo v novih odtenkih. Tu in tam sem uzrl čaplje, kako stojijo negibno v plitvini. Spet drugje so me pozdravili ribiči v čolnih – silhuete ujete v večerni odsev, kot slike iz drugega časa.
Oči iz zraka
Ko sem dvignil dron, se je odprl povsem drugačen svet. Zračna perspektiva je razkrila čudovito meandriranje vodnih poti, ki se vijejo čez zeleno ravnico kot tekoča kaligrafija. Trstičje je risalo vzorce, kmetijske površine pa so sestavljale mozaik natančno obdelane pokrajine. In tam, v daljavi, svetlikajoča modrina osrednjega jezerskega bazena.
Dron Mavic 3 Pro je ujel podobe, ki jih s tal ni mogoče občutiti na enak način. Na posnetkih se pokrajina razgrinja kot pripoved brez besed – le oblika, barva in svetloba.
Popoldne, odsev in spokoj
Dan sem zaključil ob zahodni obali, kjer je sonce počasi padalo za Javornike. Površina jezera je bila zrcalno mirna – kot da bi želela ohraniti vsak zadnji žarek. Ribolovci so še vedno molče sedeli v čolnih, v zlatem odsevu dneva, ki je ugašal. Posnel sem še nekaj zadnjih fotografij, nato pa le še sedel na rob pomola.
Naravni park in življenjski prostor
Cerkniško jezero je del Notranjskega regijskega parka, ki obsega več kot 220 kvadratnih kilometrov varovanega območja. Zaradi svoje vodne dinamike je izjemno bogato z življenjem – tukaj domujejo redke vrste ptic (kot so čaplje, orli in rečni galebi), številne vrste rib, dvoživk in tudi velike populacije vidre.
To območje je pravi raj za opazovalce ptic, botanike in naravoslovce – le redkokje v Evropi najdemo tolikšno pestrost na tako majhnem prostoru. Obenem jezero nudi vir življenja okoliškim prebivalcem, ki so stoletja živeli z njegovimi cikli – včasih so po njem veslali, drugič orali.
Jezero v zgodovini
Cerkniško jezero je bilo znano že v antiki, prvič pa je bilo znanstveno opisano leta 1689 v znameniti knjigi Janeza Vajkarda Valvasorja – Slava vojvodine Kranjske. Valvasor je celo postal član britanske Kraljeve družbe prav zaradi svojega opisa in razlage kraškega pojava jezerskega presihanja – to je bil eden prvih znanstvenih prispevkov iz slovenskega prostora. Narava v okolici jezera me je res navdušila, občutil sem podobno umirjenost kot ob obisku Barja Šijec na Pokljuki.
