Jesensko potepanje po Kozjanskem: med meglicami, vinogradi in grajskimi zgodbami

Jeseni sem se za nekaj dni odpravil v mirno in slikovito pokrajino Kozjanskega. Tri noči sem preživel v gradu Podsreda, enem najbolje ohranjenih srednjeveških gradov v Sloveniji, kjer sem imel odlično izhodišče za raziskovanje okolice.

Kozjansko me je prevzelo s svojo pristno podeželsko podobo, valovitimi griči, spokojno naravo in nenavadno igro svetlobe, ki jo prinesejo megleni jesenski dnevi.

Grad Podsreda: Zgodovina in meglice

Zgodaj zjutraj sem z dronom poletel nad grajski hrib in ujel grad Podsreda, ki je še dremal v objemu jutranje megle. Zrak je bil hladen in tišina skoraj popolna – šelestenje listja in oddaljen glas ptic sta dodala svoje k idiličnem vzdušju. Fotografiranje v takšnih razmerah je vedno poseben izziv, a tudi privilegij. Grad Podsreda, ki je prvič omenjen v 13. stoletju, danes služi kot kulturno in turistično središče Kozjanskega parka. Njegova lokacija sredi gozda daje občutek miru in odmaknjenosti.

Zgodovina gradu Podsreda

Grad Podsreda je eden najpomembnejših kulturnih spomenikov v Sloveniji. Njegova zgodovina sega v 12. stoletje, kar ga uvršča med najstarejše gradove na Slovenskem. Zgradili so ga okoli leta 1150 vitezi Žovneški, predniki kasnejših celjskih grofov. Stavba velja za odličen primer romanske arhitekture – s stolpom, palacijem in grajsko kapelo, ki tvorijo izjemno celoto. Grad je skozi stoletja menjal številne lastnike, od grofov Celjskih do Habsburžanov, med drugo svetovno vojno pa je bil močno poškodovan. Obnovljen je bil šele konec 20. stoletja, danes pa v njem domuje razgiban kulturni program s poročnimi obredi, razstavami in delavnicami. V njem pa lahko tudi prenočite in izkusite podobno dogodivščino kot je opisana spodaj.

Sprehod do Podsrede: Pot skozi čas

Posebno doživetje je bil tudi sprehod po poti, ki vodi z gradu v mesto Podsreda. Pot vijuga skozi gozd in mimo vinogradov ter ponuja občutek, kot da stopaš nazaj v čas.

Mesto Podsreda s svojo mirnostjo, tlakovanimi ulicami in domačimi okusi pa je ponudilo prijeten zaključek dneva. Vzdušje starega trškega jedra je ohranjeno in prijetno vabljivo – idealno za kavo ali kozarec lokalnega vina.

Mesto Podsreda: Srce Kozjanskega

Podsreda je slikovito naselje, znano predvsem po bližnjem gradu in kot izhodiščna točka za raziskovanje Kozjanskega. Njegova zgodovina sega v srednji vek, o čemer pričajo ostanki nekdanjih tržnih stavb in cerkev sv. Janeza Krstnika v središču kraja. Trško jedro z ohranjenimi starimi hišami, tlakovanimi ulicami in majhnimi vrati daje kraju prav poseben čar. V Podsredi se pogosto odvijajo lokalne prireditve, tržnice in razstave, povezane z delovanjem Kozjanskega parka.

V samem kraju se nahaja tudi turistično informacijski center, nekaj domačih gostiln in trgovinic z lokalnimi dobrotami. Podsreda je zaradi svoje lege idealna za krajši obisk, počitek ali kot izhodišče za pohod na okoliške hribe.

Gričevnati biseri – sprehodi po Kozjanskem

Kozjansko s svojo razgibano pokrajino ponuja priložnosti za dolge pohode, fotografska raziskovanja in tihe trenutke v naravi. Sprehodil sem se do cerkve Svete Trojice nad Podsredo, od koder se odpre čudovit razgled proti hribom in dolinam Kozjanskega parka.

Peš pot na Sveto goro

S Podsrede vodi do cerkve prijetna označena pešpot, ki se začne pri parkirišču pod hribom. Pot je lahka in primerna za vse starosti, primerna tudi za družine. Vzpon traja približno 30–40 minut in poteka skozi gozd, mimo kapelic križevega pota.

Na poti spremljajo obiskovalca čudoviti razgledi in spokojna narava, ki se v jesenskih mesecih še posebej razžari. Ob prihodu na vrh je občutek nagrade popoln – ne le zaradi razgleda, temveč tudi zaradi duhovnega miru, ki ga kraj izžareva.

Cerkev Svete gore: Pogled, ki vzame dih

Med potepanjem sem obiskal tudi Sveto goro, kjer se cerkev ponosno dviga nad razglednim grebenom. Od tam se odpre pogled na razprostrto dolino, prepredeno s polji, vinogradi in raztresenimi vasmi. Jasna svetloba in kontrast jesenskih barv sta ustvarila skoraj sanjsko kuliso. Cerkev je priljubljena romarska točka in ponuja eno najlepših razgledišč nad Posoteljem.

Peš pot iz Bizeljske vasi na Svete gore

Pot na Svete gore se začne v Bizeljski vasi in je lepo označena planinska pot, primerna za vse letne čase. Pot je srednje zahtevna, zmerno strma, in se večinoma vije skozi gozd ter mimo posameznih vinogradov. Za vzpon potrebujete približno uro hoje, ob poti pa se vrstijo postaje križevega pota, ki dajejo poti duhovno dimenzijo. Višje kot greš, širši so razgledi – vse do sosednje Hrvaške. Na vrhu pa nagrada – tihota, razgled in občutek miru.

Grad Bizeljsko

Grad Bizeljsko stoji na vrhu griča, od koder že stoletja zre na vinorodno pokrajino Kozjanskega. Zgrajen v srednjem veku, v pisnih virih prvič omenjen leta 1404, je bil sprva strateška utrdba in dom viteške gospode. Skozi čas so ga zaznamovali burni dogodki – preživel je turško obleganje leta 1475, med velikim kmečkim uporom leta 1515 pa je bil močno poškodovan. V lasti so ga menjavale številne plemiške rodbine, med njimi Tattenbachi in pozneje knezi Windischgrätz, ki so gradu v 19. stoletju vtisnili pečat udobnejše rezidence. Ljudske legende pripovedujejo o krutih graščakih in njihovih duhovih, ki naj bi še danes strašili med starodavnimi zidovi, kar le še dodaja k skrivnostnemu ugledu tega kraja.

Današnja podoba gradu združuje srednjeveško zasnovo s renesančnim arkadnim dvoriščem in baročno notranjostjo. Posebnost je grajska kapela sv. Hieronima iz leta 1623 z redkim dvoetažnim korom ter bogatimi štukaturami in poslikavami iz 18. stoletja. Čeprav je grad zgodovinski spomenik, v njem še vedno živi življenje – že desetletja tu domuje družina lokalnih vinarjev, ki pod blagovno znamko Vinska klet Wisell neguje tradicijo vinogradništva. Grad Bizeljsko tako danes obiskovalcem ponuja tako vpogled v zgodovino kot tudi priložnost, da v avtentičnem ambientu okusijo vrhunsko lokalno vino. Kot dragocen del dediščine Kozjanskega ima grad poseben pomen za to območje, saj ohranja lokalne pripovedi ter privablja ljubitelje kulture, narave in dobre kapljice.

Kozjanski park: Utrip narave

Seveda sem obiskal tudi Kozjanski park – enega najstarejših regijskih parkov v Sloveniji, ki slovi po izjemni biotski raznolikosti in kulturni krajini. Sprehodil sem se po gozdnih poteh, obdan z žarečimi barvami bukev in hrastov. Vsak korak po mehki preprogi listja je bil skoraj meditacija.

Razprostira se ob obronkih Bohorja, Orlice in Kozjanskega gričevja, kjer se mehko valovita pokrajina srečuje z ohranjenimi tradicionalnimi vasmi, sadovnjaki, travniki in gozdovi.

Na njegovem območju uspeva več kot 1200 vrst rastlin, med njimi številne redke in zavarovane. A še posebej močan pečat dajejo pokrajini visokodebelni travniški sadovnjaki, ki predstavljajo enega zadnjih večjih mozaikov tovrstne kulturne krajine v Sloveniji.

V ospredju teh sadovnjakov je simbol parka – staro sortna jablana. V Kozjanskem parku raste več kot 100 različnih starih sort jabolk, med njimi tudi take, ki jih drugje skoraj ni več mogoče najti. Vsako leto jeseni organizirajo Praznik kozjanskega jabolka, kjer obiskovalci lahko pokusijo lokalne dobrote, sokove, marmelade in pite, izdelane iz teh aromatičnih, naravno pridelanih sadežev.

Sadovnjaki tukaj niso le lepi na pogled – predstavljajo pomembno zatočišče za ptice, žuželke in druge živali, obenem pa pričajo o trajnostnem načinu kmetovanja, ki spoštuje naravni ritem in dediščino prostora.

Jelenov greben – med udomačenimi damjaki

Na poti po Kozjanskem sem obiskal tudi Jelenov greben, priljubljeno točko nad Podčetrtkom, kjer se v naravni kulisi spokojno pase čreda udomačenih damjakov.

Ti nežni prebivalci gozda so navajeni človeške bližine, kar obiskovalcem omogoča edinstven stik z divjadjo. Jesenska svetloba, ki prodira skozi krošnje bukovega gozda, pričara čarobno vzdušje – idealno za fotografiranje.

Tam sem ujel nekaj tihih trenutkov – mehka svetloba, topli toni odpadlega listja in sproščena drža živali so ustvarili prizore, ki jih bom težko pozabil. Čeprav je Jelenov greben znan tudi po svoji gostinski ponudbi, sem se tokrat prepustil le tišini in objektivu.

Samostan Olimje – med duhovnim mirom in čokoladno dediščino

Le nekaj kilometrov iz Podčetrtka, ob vznožju neženih hribovij, leži eden najbolj čarobnih kotičkov Kozjanskega – samostan Olimje. V nekdanjem dvorcu grofov Attems danes domuje bratstvo minoritov, ki skrbijo za duhovno življenje kraja in ohranjajo bogato kulturno dediščino. Samostan slovi po svoji baročni cerkvi, imenovani Marijino vnebovzetje, in po samostanski lekarni, eni najstarejših ohranjenih tovrstnih prostorov v Evropi. Police še vedno krasijo starodavne posodice iz keramike, zelišča pa pridelujejo v samostanskem zeliščnem vrtu, ki ga obiskovalci radi obiščejo v toplih mesecih.

Olimje je danes tudi kraj presenečenj – tik ob samostanu se nahaja čokoladnica, kjer mojstri ročno izdelujejo sladke pregrehe, ki razveseljujejo obiskovalce vseh generacij. Ta nežen preplet duhovnosti, zgodovine in lokalne ustvarjalnosti je odličen razlog za postanek v tem mirnem, zelenem delu Slovenije. Tudi sam sem si privoščil super čaj in se zraven posladkal s čokoladnimi dobrotami.

Zračni pogled na vinograde: Nagrada naravi in objektivu

Eden od vrhuncev mojega obiska je bila fotografija vinogradov, posneta z dronom nad razgibano pokrajino Kozjanskega. Zaradi edinstvene kompozicije in jesenskih barv je ta fotografija zmagala na lanskem fotografskem natečaju National Geographic Slovenija v kategoriji “Od zgoraj” – kar je bila zame velika čast in dodatna potrditev čarobnosti teh krajev.

Pokrajina, ki jo želiš ponovno obiskati

Jesensko Kozjansko me je očaralo s tišino, meglicami in pokrajino, ki te pozdravi z odprtimi rokami. Grad Podsreda pa z gostoljubnostjo, zgodovino in spokojem, ki napolni dušo. To ni le destinacija za fotografe, temveč tudi za vse, ki iščejo stik z naravo, kulturno dediščino in pristnim podeželjem. Jesen mu še posebej pristaja – s svojo mehkobo, meglicami in zlato svetlobo. Zagotovo se bom še vrnil – z nahrbtnikom na ramenih in fotoaparatom v roki.