Včasih pridejo tisti trenutki, ko veš, da si prišel ravno pravi čas. Ko jutro še diha s hladom noči, ko meglice ležijo nad travami kot tančica in ko se svetloba šele začne plaziti čez rob gozda. Barje Šijec na Pokljuki je bilo tisto jutro prav takšno – skrivnostno, skoraj mistično.
Na Pokljuko sem se odpravil zgodaj. Zelo zgodaj. Ko sem parkiral ob robu barja in stopil iz avtomobila, je bilo okoli mene še vse tiho. Vroče poletne dni so prejšnjo noč ohladili nevihtni oblaki, zato je bilo jutro sveže, polno vonjev po vodi, mahu in iglavcih. Prvi kader sem našel že po nekaj korakih – meglice so počivale med šotnimi grmi, v ozadju pa je iz rožnatega neba počasi vznikal Triglav, kralj slovenskih gora.
Barje Šijec je eno najbolj znanih visokih barij v Sloveniji, umeščeno v osrčje Pokljuške planote, na nadmorski višini okoli 1.300 metrov. Gre za relikt ledenodobnih ekosistemov, ki je nastal tam, kjer se voda ne more iztekati – padavine se zadržujejo in počasi oblikujejo šotne plasti, ki jih poznamo kot barje.
To je svet posebnih rastlin – rosika, močvirski oklep, šotni mahovi, šaši in borovci, ki zrastejo le nekaj deset centimetrov visoko. Zaradi revnih hranil v šotnih tleh tu uspevajo rastline, ki so se naučile preživeti na robu mogočega – nekatere celo mesojede. Tla so mehka, vlažna, na videz nežna, a izjemno odporna. To je narava, ki ne potrebuje veliko, da cveti.
Ko sem postavil stativ in prvič pritisnil na sprožilec, je svetloba šele začela barvati meglice v pastelne odtenke – vijolično, rožnato, modro-sivo. Na drugi fotografiji se sonce že počasi prebija skozi drevesa in razsvetljuje travnata polja. Povsod je rosilo. Fotoaparat sem moral ves čas brisati – a vredno je bilo.
Razgledi na Julijske Alpe v ozadju, z jasno silhueto Triglava, so dajali motivom globino in občutek prostora. V ospredju pa teksture – šota, grmički ruševja, odbleski v vodi, prežarjeni robovi bilk. Na trenutke sem imel občutek, da sem na Islandiji, ne v Sloveniji.
Gre za strogo zaščiteno območje znotraj Triglavskega narodnega parka.
Barje Šijec je del evropske mreže Natura 2000, saj tukaj prebivajo številne redke in ogrožene vrste, tako rastlinske kot živalske. Med meglenimi jutri se lahko priplazi mimo srna, sliši se petje redkih ptic, med mahovi pa se skrivajo dvoživke in tisoče žuželk.
Zaradi visoke naravovarstvene vrednosti se območje aktivno spremlja in vzdržuje – predvsem z usmerjanjem obiskovalcev, ohranjanjem naravnih razmer in varstvom vodnega režima.
Barje Šijec me je spomnilo, kako krhka in hkrati mogočna zna biti narava. In kako pomembno je, da jo znamo videti – spoštljivo, počasi, s svetlobo na strani. V kolikor imate tudi vi radi podobne naravne bisere, si oglejte tudi potopis s Cerkniškega jezera.