Tik pred pomladjo smo dobili še zadnjo pošiljko snega. V sredogorju ga je zapadlo kar nekaj in temperature so se spustile krepko pod ničlo. Vrhovi Karavank so znani po močnih vetrovih, ki drevesa pozimi spremenijo v ledene kipe. Odpravil sem se na Struško planino v iskanju ledenih mož. Sredi vzpona se je nad drevesi pojavila luna.
V ozadju, za menoj, se je sveže pobeljena bohotila Golica.
Najvišji vrh Karavank, Stol, se je sramežljivo skrival v oblakih.
Na vrhu Struške planine nisem bil sam. Border je s svojim kužom užival v snežno beli pokrajini. Opazil sem, da ima s seboj tudi kajt, ki pa ga je za tisti dan žal že pospravil.
Veter oblikuje ledeno oblogo okoli dreves, ki pokrajini doda arktično atmosfero.
Bela in borderjev kuža sta se povsem zlila s sneženo pokrajino.
Struška planina je pozimi zelo priljubljena med pohodniki saj je relativno varna, ker je malo strmih odsekov. Nevarnost plazov je tako manjša.
Priljubljena je tudi med turnimi smučarji.
Pogled z vrha Korenščice, na levi je vrh Struške planine, na desni pa najvišji vrh Karavank, Stol.
Barve so se ob prihajajočem zahodu začele hitro spreminjati.
Ledeni varuhi v svetlobi zahajajočega sonca.
Opazil sem, da border in njegov pes prihajata, da bi se ob sončnem zahodu spustila v dolino. Seveda sem priložnost moral izkoristiti in pripravljal sem se, da bom fotografiral kako odhajata v ledeni zahod.
Najvišji vrh Slovenije, Triglav, je na skrajni levi, greben Golice pa na desni.
Najprej sta malo pozirala ob pogledu na zahajajoče Sonce.
Potem pa “odjezdila” v zahod.
Atmosfera je bila fantastična. Mirna in mrzla.
Počasi je prišel čas slovesa in ledenim možem sem samo še pomahal v slovo.
Struška planina je vredna obiska v vseh letnih časih (poleti je priljubljena kolesarska destinacija) in toplo priporočam, da jo obiščete. Vendarle pa je pozimi res nekaj posebnega, saj v zgolj slabih dveh urah hoda od civilizacije prispete v povsem drug svet, ki spominja na arktično pokrajino in s svojimi ledenimi možmi navduši tudi tiste, ki zime sploh ne marajo.
