Ko smo se odločali, kam se odpraviti na težko pričakovan oddih ob morju, je ob misli na dolge kolone pločevine, borbi za košček sence in rinjenju med ostalimi željnimi užiti čimveč miru in pristnega utripa obmorskega življa takoj odpadla istrska obala in Sloveniji hitro dostopni kvarnerski otoki (naj omenim, da imamo radi slovensko obalo, vendar ne v času selitve narodov na jug).
Od kolegov plezalcev smo imeli nekje v možganski ropotarnici skrit podatek, da je Paklenica raj za plezalce skoraj celo leto, najraje pa med prvomajskimi prazniki, ko je morje že dovolj ogreto za najpogumnejše. Ko smo pomislili še na možnost vročinskega vala ravno v času našega počitnikovanja, je bila odločitev soglasno sprejeta. Gremo v Paklenico!
Kmalu po tem, ko smo se pricijazili iz predora Sv. Rok, nas je na desni pričakal prelep razgled na dolg zaliv temno-modre barve. Skorajda neobljuden, saj se je kolona dopustnikov vila dalje proti Zadru. Na desnem robu lahko vidite stolpič Večka Kula.
Starigrad, Paklenica, Vinjerac in Večka Kula
Le redkokdo se je našel, da se je na začetku julija ustavil ob obali in se prepustil osvežujočim valovom. Apartma je bil na naše veliko veselje stacioniran ob poti v Paklenico, blizu bojda najboljše ribje gostilne v mestecu (kjer vam stari barba v par zamahih očisti ribo vseh koščic), pa tudi plaža ni daleč.
Surfanje v kristalno čistem morju
Mi smo se tja vozili kar z avtom, saj nam vročina ni prizanašala. Vedno, ob poljubnem delu dneva nas je pod visokimi borovci, na katerih so kot nori cvrčali škržati, v senci čakalo mesto za avto. Brezplačno.
Večka Kula v popoldanskem soncu
Osamljeni čolnič
Sprehodili smo se par korakov in pod iglastimi grmovji postavili začasna ležišča.
Morska idila
Morje pa, saj ne more biti res, brez ogromnih skal in kristalno čisto, brez trave, ježkov, rakov in ostalih “pošasti”, le kakšna morska kumara in ogrodje morske zvezde sta pričala o tem, da obstaja življenje tudi v morju. Ob koncu vidnega polja smo opazovali Večko kulo, srednjeveško utrdbo, ob kateri je mladež ob večerih prepevala ob zvokih kitare, odrasli pa so skušali ujeti najpopolnejši trenutek za fotografiranje nekonvencionalnih morskih sončnih zahodov (ribiških ali kakršnih koli drugih ladij ni na vidiku).
Turisti in domačini so vsak dan uživali ob Večki kuli in opazovali sončni zahod.
Večka Kula je predstavljala super motiv, še posebej ob sončnem zahodu.
Večka Kula tik pred sončnim zahodom
In še tik po zahodu
Mesto Starigrad Paklenica se je razvilo na območju nekdanjega rimskega mesta Argyruntum, o čemer priča tudi rimski spomenik. Med arheološkimi najdbami so našli precej grobov, v katerih so bile tudi steklene žare in predmeti, ki bi pokojniku omogočale dobro življenje na drugem svetu: nakit, čaše … Zbirko antičnega stekla hranijo v muzeju v Zadru.
Ostanki ruševin
Nekega večera sem se odločil, da ostanem pri ruševinah stolpa in naredim še nekaj pozno večernih in nočnih fotografij.
Deskanje na vodi z lepo ožarjenim nebom po sončnem zahodu
Osamljena skala sredi morja
Večka Kula osvetljena z Rimsko cesto
Da bi malo razbili monotonost, smo se četrti dan odpravili na drugo stran zaliva, v malo mestece Vinjerac.
Mesto je prav prisrčno, z eno mini plažo, kjer smo uživali dobršen del dneva. V mestu lahko naletite tudi na kakšen retro prizor.
Proti večeru smo se odpravili nazaj proti Paklenici in spodaj lahko vidite Vinjerac s Paklenice ob sončnem zahodu.
Seveda pa smo si privoščili tudi popoldanski izlet v Nacionalni park Paklenica, ki je ponudil z nekaj več kot dobrodošlega hladu. Morda pa tudi navdih za prostočasno dejavnost, ko mularija malo odraste. Nacionalni park Paklenica je sicer drugi najstarejši nacionalni park (od leta 1949), takoj za Plitvičkimi jezeri.
Samo ime Paklenica me je kot vsakega laičnega raziskovalca etimologije za začetku malce vznemirjalo, saj bi lahko predstavljalo neko nevarnost (bodisi vročino, nedostopni predeli – oboje bi bilo lahko možno, saj je poletnih samovžigov v tem delu Hrvaške precej, ravno tako pa skoraj polovico parka predstavlja kraško površje, ki samo po sebi ni precej naklonjeno nedeljskim pohodnikom). Potolažilo me je dejstvo, da je po rastju poleg bukve najbolj zastopan črni bor, čigar smola se imenuje paklina. Enak izvor imena pritiče tudi Paklenim otokom pri Hvaru.
Oslovska vprega prenaša opremo po strmih kamnitih poteh Paklenice
Park ponuja rekreacijo starim in mladim, slednjim tudi šolo plezanja. Navdušeni pa boste tudi bralci in gledalci Vinetouja, saj je bil Nacioanlni park Paklenica izbran za lokacijo snemanja scen štirih filmov (od sedmih), na katere vas usmerjajo tudi puščice ob poti. Za nami je bil čudovit dan v naravi.
Vsekakor je Starigrad Paklenica odlična izbira za oddih, saj se tam gore srečajo z morjem.
