Gams na Kriških podih

Besedna zveza Kriški podi se mi je pred leti zagozdila nekje v odločnem namenu ugotoviti, od kod ji takšno poimenovanje. Naši predniki so vsekakor imeli zanimiv smisel za poimenovanje nenaseljenih predelov. Tako nas pot na nekoliko manj obiskane vršace Julijskih Alp  (npr. na meni zelo ljub Bovški Gamsovec, Stenar in Razor) vodi tudi iz doline, imenovane Zadnjica, sam pa sem se krstni pohod na kraški podest (pod Križem, 2140 m visoko goro, po kateri je dobil tudi ime) podal iz nasprote smeri; iz Vrat. Kar pošteno sem moral zagristi v kolena, da sem med žvižganjem svizcev, ki so se me privoščili v kvartetu, prispel na Sovatno. Spoprijateljila sva se že prejšnje leto, ko sem se prvič podal na Bovški Gamsovec s te smeri. Takrat je bila pot do vrha bolj turobna, saj me je čudovit razgled pričakal šele na vrhu, ki je šrtlel iz meglenega okova.

Tokrat me je “sprehod” preko Sovatne popeljal do Kriških podov. Namen izleta je bil turistični; želel sem spoznati zakraselo planoto, kjer naj bi se po ljudskem izročilu nahajalo visokogorsko jezero. Ker nikoli ne vem, kje me čaka sreča, sem seveda s seboj vzel tudi fotoaparat, v kolikor bi se na gorski pisti pred menoj blagovolili sprehoditi predstavniki gorskih kopitarjev.

Malo pred Pogačnikovim domom na Kriških podih (2050 m) sem skrenil s poti, da bi si ogledal fotogeničnost Spodnjega Kriškega jezera, ki je največje od treh Kriških jezer. Izkazalo se je, da bi bila kompozicija težko boljša.

Pogled proti Trenti.

Odločil sem se, da se po kosilu v Pogačnikovem domu (kjer je mimogrede hrana tako slastna, da se mi ob volčji lakoti spomini kdaj vrnejo na njihove orehove štruklje) vrnem na to lokacijo v popoldanskih urah, saj mi je moška intuicija pravila, da bo pozicija sonca taka, da bo desna polovica jezera že v senci, leva pa se bo še kopala v sončni svetlobi. Odpravil sem se naprej proti koči in takoj opazil, da se pri srednjem jezeru pasejo ovce. Želel sem ujeti njihov odsev v jezeru, zato sem prestavil kosilo in se takoj odpravil do jezerske gladine. Ovce so me opazile in se radovedne, kot so, takoj napotile proti meni.

Zelo jih je zanimala vsebina mojega nahrbtnika in sem ga moral skriti pred njimi. 🙂

Čeprav sem jih dodobra vzel v mar, mi niti pri koči niso dale miru.

Po poznem kosilu (kočerji) sem se odpravil nazaj proti mestu, s katerega sem želel fotografirati Spodnje Kriško jezero. Osvetlitev jezera je bila točno taka, kot sem pričakoval in naredil sem enega izmed meni ljubših dnevnih posnetkov v letu 2018.

Dobro uro pred zahodom sem se odpravil nazaj proti dolini, saj sem želel vsaj enkrat prvi del poti prehoditi še v sončni svetlobi. Že po nekaj minutah sem levo zgoraj zaslišal rezek zvok. Bil je gams, ki me je opazoval zgolj nekaj deset metrov stran. Bil sem presenečen nad bližnjim srečanjem, saj sem bil do sedaj navajen, da so zbežali takoj, ko so me zagledali.

Ta pa me je nekaj časa mirno opazoval, nato pa le malo jezno udaril s kopitom ob kamen, češ, poberi se in oddirjal za skalo. No, take priložnosti se ne izpusti kar tako iz rok, zato sem mu sledil na vrh manjšega grebena, saj sem ga želel fotografirati v tisti lepi zlati svetlobi zahajajočega sonca.

V ozadju se lepo vidi Pogačnikov dom na Kriških podih. Fotografija tudi lepo pokaže, kako blizu koče se je gibal gams. Na mojo srečo se ni prav nič bal in je še lep čas poziral, hodil gor in dol po travnikih in se nasploh gibal v čudoviti kontra svetlobi, ki je omogočila nekaj res lepih posnetkov.

Še ena od blizu. Žal sem imel objektiv Tamron 150-600 ravno na popravilu in nisem uspel narediti nobenega posnetka res čisto od blizu. Bližje pa nisem upal, da ga ne bi prestrašil.

Še en posnetek v črno-beli tehniki.

Počasi me je imel že dovolj.

S smeri Sovatne sem zaslišal dve pohodnici, ki sta prišli prespat na Kriške pode. Vedel sem, da bo to za gamsa prehrupno in bo pobegnil proti goram. Naredil sem še zadnji posnetek, nato pa je gams res odskakljal v zahod. 🙂

Zadovoljen sem se odpravil proti Aljaževemu domu v Vratih in v tistem trenutku me ni prav nič motilo, da bom zopet večji del poti prehodil v temi. Doživetje z gamsom je to vsekakor odtehtalo. Še vedno pa nisem odkljukal Gornjega Kriškega jezera, ki je s svojimi 2154 m najvišje ležeče slovensko jezero …