Zgodnje jutro v Lipniški dolini prinese posebno tišino, tisto pomladno mirnost, ki jo prepoznajo le tisti, ki zgodaj vstajajo. Dolina se razpira med Kamno Gorico, Lancovim in Brezjem, pod gozdnatimi pobočji Jelovice. Tja sem se tokrat odpravil z avtomobilom, parkiral sem pri cerkvi sv. Lamberta v Lancovem, kjer se začne kratek, a razgledno bogat vzpon proti Pustemu gradu.
Lipniška dolina je ledeniškega izvora — nekoč je bila to prostrana dolina, po kateri se je proti jugu pomikal ledenik z Jelovice. Po njegovem umiku so nastale zaobljene uravnave, plitvi griči in plodne ravnice, ki jih danes krasijo travniki in sadovnjaki.
Dolina je danes razpoznavna po blagih oblikah, ki so nastale z erozijo in nanosom morenskih sedimentov, zato je pokrajina mehko valovita in izjemno primerna za kmetijstvo.
Naselbine v dolini imajo dolgo zgodovino. Že v srednjem veku je tu tekla pomembna pot iz Radovljice proti Bohinjski Bistrici. Stare vasi, kot so Kamna Gorica, Lancovo in Lipnica, so bile povezane z rudarstvom in železarstvom na Jelovici, pa tudi s trgovino in kmetijstvom v dolini. Danes dolina ohranja podobo mirne podeželske idile, kjer čas teče nekoliko počasneje.
Od izhodišča v Lancovem vodi nezahtevna pešpot proti razvalinam. Pot je nemarkirana, a dobro shojena, z rahlim vzponom, ki v 15 do 20 minutah pripelje do cilja. Tik pod razvalinami se odpre čudovit pogled proti vzhodu in na razpršene vasi doline. Pomladne barve — svetlozelena drevesa, cvetoči travniki in zgodnje jutranje sonce — naredijo pot še prijetnejšo.
Pusti grad (tudi Wildenegg) je ena izmed tistih zgodovinskih točk, ki jih danes obiskujemo predvsem zaradi razgleda in občutka preteklosti. Zgrajen je bil verjetno v 12. stoletju, prvič pa omenjen leta 1291.
Lastniki so bili vitezi Waldenberški, kasneje pa pomembne plemiške rodbine, kot so Ortenburžani in Celjski grofje.
Grad je v 15. stoletju izgubil svojo strateško vlogo, deloma pa so ga uničili Turki. Do 17. stoletja je bil že v ruševinah. Danes so ohranjeni deli obzidja in stolpov, ki izstopajo iz gostega gozda ter ustvarjajo slikovite silhuete proti nebu. Eden izmed najbolj prepoznavnih motivov sta prav osamljeni drevesi, ki rasteta na vrhu enega izmed kamnitih stolpov.
Jutranja svetloba je bila popolna za fotografiranje — mehka, topla in igriva. Posnel sem nekaj širokokotnih kompozicij s tal, kjer sem vključil tako cvetje kot kamnite ruševine. Nato sem vzletel z dronom in pogled z višine je razkril pravo slikovitost: gričevnata pokrajina z obrobljenimi njivami, samotne kmetije, cvetoči sadovnjaki in daleč v ozadju mogočen Triglav, obsijan z nežnim rožnatim svitom.
Zračni posnetki razkrivajo, kako razgibana in živopisna je pokrajina Lipniške doline. Ob večernem ali jutranjem soncu se svetloba prelivno igra z gozdovi, travniki in strehami domačij.
Utrinki podeželskega življenja — senožeti, kozolci, sadovnjaki v cvetju — ustvarjajo občutek brezčasnosti. To je pokrajina, ki ne izstopa z dramatičnostjo, ampak z zlitjem narave in tradicije.
Ko sem se vračal po isti poti proti Lancovemu, sem imel občutek, kot da sem doživel nekaj zelo osebnega. Pusti grad je danes le tiha priča preteklosti, a še vedno ponuja zavetje, razgled in navdih.
Lipniška dolina pa ostaja ena tistih skritih dragocenosti Gorenjske, kjer narava, zgodovina in mir sobivajo brez potrebe po velikih besedah.