Že nekaj časa je tlela želja, da bi svoji nadebudnici predstavil skrite lepote visokogorja, od zaščitenih alpskih cvetlic do skrivnostnih živalskih predstavnikov. Slednji pa so kdaj pa kdaj tudi muhasti in moraš imeti srečo, da jih lahko opaziš na otrokom lažje dostopnih gorah, za osrčje Julijcev (kot je npr. Bovški Gamsovec) pa je najverjetneje še premalo vzdržljiva, kozorogi v živalskih vrtovih pa se mi zdijo kot ptice brez kril. Bolj kot ne po naključju sem “odkril” slikovito planino Pecol, ki se razprostira pod drugo najvišjo goro Julijskih Alp, Montažem.
Polni pričakovanja smo se odpravili na pot mimo Rabeljskega jezera, kjer še vedno živi pripovedka o njegovem nastanku.
Po odcepu na desno nas je pričakala krajša strma gorska/gozdna pot, ki nas je pripeljala do parkirišča. Dekletce je radovedno gledalo navkreber, da bi videlo, kje so kozorogi. Takoj si je navezalo fotoaparat okrog vratu, da ne bi zamudilo edinstvene priložnosti za čudovite posnetke. Do takrat še zaprtega gostišča smo se vlekli v še rahli jutranji zaspanosti, nato pa smo z daljnogledom oprezali, kje po širnih zelenicah zajtrkujejo kralji gora. Naj smo še tako naprezali svoje sokolje oči, nismo videli nobenih rjavih pack z izrastki. Spremljali so nas samo ptiči.
Da mladinka ne bi bila preveč razočarana in ne bi prehitro splahnelo njeno začetno navdušenje, sem previdno dejal, da kozorogi spreminjajo svoja bivališča in so morda ravno tistega dne sklenili iti na potep na Montaž, kamor pa mi ne bi mogli iti.
Hodili smo po lepo uhojeni poti mimo vseh kamnov, ki so gorsko trato, posejano med živopisanimi cvetlicami, razdeljevali na pol. Nad nami se je dvigala stena Špika – Hude police, vrh katere se je kuhal v temnih oblakih. Ne duha ne sluha o življu na tem delu zapuščenega sveta. Pripadnici nežnejšega spola sta se utaborili na gosti tratini in se tolažili z grižljaji suhega sadja ter se, vdani v usodo, razgledovali po skalinah, na katerih sta pričakovali vsaj kakšnega mršavega svizca, ki bi svoje stare kosti grel na svežem zraku. Zaman.
Tudi sam sem se čudil, da kot zakleto ni bilo moč videti vsaj enega samcatega kozoroga. Nemirno sem se spominjal, kako so mi ravno tam še pred kratkim množično pozirali pred objektivom.
Odločil sem se, da bom tekel pogledat na sedlo, če se morda skrivajo tam. Na poti sem srečal starejšega italijansko govorečega planinca, ki mi je nekaj kanil povedati, vendar nisva našla skupnega jezika. S pohodno palico mi je nakazal smer pogleda nad melišče pod Montažem. Pri najboljši volji nisem opazil ničesar zanimivega, zato sem zadevo približal s fotoaparatom. Imel sem kaj videti! Polno rogov! Kozorogi so uživali v siesti nad meliščem. Stekel sem nazaj do deklet in jima povedal veselo novico. Noge so postale lahke kot perutnice, vendar je pot kmalu zavila strmo navkreber. Težke nahrbtnike smo skrili za skalo in zagrizli pot naravnost navkreber. Sopihali smo kot stare lokomotive, vendar je bilo vredno. Oddaljeni rogovi, ki smo jih slikali v domišljiji, so dobivali tudi krepka rjava telesa. Na sočnem zelenem otoku so ležali staroste tropa in zdolgočaseno žmerili v nas, prišleke. Najmlajša jih je prvič videla v živo in je s široko razprtimi očmi gledala vanje. Za ovratom je zatipala fotoaparat in se počasi približevala lenobnim kopitarjem.
Niso se dali motiti. Na tako kratko razdaljo sem se želel podati tudi sam, vendar je najkrepkejši samec vstal, zapihal in opozoril mlajšo čredo, ki je počivala na drugi strani melišča. Upošteval sem njegovo željo po nevstopanju v osebni prostor in se pomaknil par korakov nazaj. Ko je začetna evforija popustila in smo naredili nekaj deset posnetkov, smo se zadovoljni podali strmo navzdol.
Čakala nas je še pot do avtomobila. Med grizljanjem krekerjev pri skritih nahrbtnikih smo opazili nenavaden prizor – sledili so nam najmlajši kozorogi in nas radovedno opazovali z varne razdalje. Ironija pa taka! Očitno smo jim bili zelo všeč, saj so se nam približevali, nas prehiteli in čakali, češ kaj se tako obiramo. Da bi bilo veselje, še večje, smo opazili zlatorjave rejene svizce, ki so greli svoje kožuhe na skalah.
Čreda mladih kozorogov se je neprestano večala, med sprehodom so nekajkrat tudi “zapeli” rogovi, vendar bolj v igri kot zares. Naša skupna pot se je končala ob trati, kamor se morda spustijo prenočevat.
[envira-gallery id=”13532″]
