Pod Tre Cime di Lavaredo od sončnega zahoda do njegovega vzhoda

Na zgodnji poletni dan sem se odločil, da jo mahnem na krajši oddih. Ker je bil moj brat ravno na tem, da dopolni rosnih 30 let, sem ga v zameno za darilo povabil s seboj. Vedel sem, da se je v preteklosti rad podal v hribe, tako da sem sklepal, da mu pohajkovanje čez drn in strn ne bo ravno tuje. Pa sva se podala v osrčje Dolomitov; sam tja odidem nekajkrat letno, najraje ob menjavi letnih časov, on pa je ob tej priložnosti prvič stopil na tamkajšnjo skorajda posvečeno zemljo, kakor bi jo zanesenjaško znal opisati sam Reinhold Messner.

Pot proti Tre Cime di Lavaredo

Odločitev, kam torej popeljati sopotnika, ni bila pretežka. Tre Cime, predel Nacionalnega parka Dolomiti, je poleg Cinque Torri in Seiser Alma (Alpe di Siusi) morda najbolj slikovit in izjemno srbi fotografove prste. Vremenska napoved ni bila najbolj rožnata – tudi za Dolomite bi lahko rekli, da ima tam dež “tamlade”. Za vsak slučaj sem v prtljažnik zložil še šotor; nikoli se ne ve. Pa sva šla. Pogled v temno nebo ob jezeru Antorno me je navdal s prikritim navdušenjem, kajti po napovedi naj bi kmalu prenehalo deževati, zvečer pa razkroj oblakov lahko ponudi veličastno svetlobo in igre senc. Na parkirišču pred krožno potjo Tre Cime sva v nahrbtnike stlačila nekaj oblačil, ki jih še nisva hotela obleči, čeprav je sveže pihalo. Saj je vendar že poletje! Tudi šotor je našel svoj prostor v popotni malhi.

Cesta proti Tre Cime di Lavaredo je zelo strma, pogledi, ki se ponujajo, pa veličastni. Popelje nas na zavidljivih 2320 metrov nadmorske višine. Cesta pelje mimo čudovitega jezera Antorno (v ozadju seveda Tre Cime).

Grozeči oblaki so se začeli razkrajati in zazdelo se je, da narava oživlja. Visokogorske cvetlice so dobile nekaj barve in trava je izgledala bolj sočno kot prej, jaz pa vse bolj nemiren. Ob vznožju gora sva hodila po stezici, izhojeni v melišče. Sem in tja so se ostri kamenčki usuli navzdol, sicer pa so le posamezni sunki vetra in samotne ujede presekale tišino. Ves čas sva se obračala nazaj in občudovala vrhove, ki so se ovijali v čemerno kapo. Priganjal sem kot nervozen pastir živino, saj sem do koče Rifugio Locatelli (ki je približno na polovici poti) želel priti kar najhitreje.

Na poti do tja sva si ogledovala še opomine iz prve svetovne vojne; namreč na tem področju je potekala bojna črta med italijansko in avstroogrsko vojsko. V krutih razmerah so vojaki v skale izkopavali umetne jame in napravili utrdbe s strelnimi linami. Kar težko si je predstavljati njihova takratna življenja, ko jim je eden izmed najslikovitejših evropskih razglednikov ponudil zgolj nenehno borbo s spremenljivim vremenom, pomanjkanjem hranil, rožljanjem orožja in bitko s samim seboj. Njihov skorajda edini zaščitnik je bilo mogočno skalovje, po katerem sva z večjim strahospoštovanjem plezala po železnih lestvah in razvozlavala napise na spominskih ploščah.

Streljaj od koče Rifugio Locatelli sta na večerni spokoj čakali dve jezerci; eno zraven drugega, kot bi se želeli prijeti za roke. Ozračje se je pričelo umirjati in nakazoval se je prijeten večer. Začela sva se spuščati na drugo stran, proti dolini, polni alpskega rastlinja. V prejšnjih dneh je izdatno deževalo, zato je bilo zabavno opazovati novonastale mlakuže, v katerih so se lesketali čudoviti odsevi gora. Zanimivo je, da te luže obstanejo komaj kak dan, zato je velika fotografska sreča naleteti na takšne razmere.

Čudoviti odsevi Tre Cime di Lavaredo

Eden izmed številnih bunkerjev ob poti.

Nebo se je počasi “čistilo” in razgledi so postajali vse lepši.

Med pohajkovanjem in iskanjem lokacij za nočne fotografije sem našel tudi mali potoček, ki se je vil proti trem velikanom. Nameraval sem se vrniti v zelo zgodnjih jutranjih urah, ko bo Rimska Cesta desno od Tre Cime.

Popolni odsevi iz malih jezerc so bili vsepovsod.

Nedaleč od tam je pametni telefon pokazal ugodno lego za opazovanje sončnega zahoda in Rimske ceste, sledilo je obelodanjenje kriznega načrta: spanje v hotelu milijon zvezdic na nadmorski višini 2400 m. No, če sem iskren, spal tisto noč nisem nič, saj so bile razmere za fotografiranje le preugodne, da bi čas zapravljal za to. Na dnu nahrbtnikov so naju čakali še stari sendviči, ki sva jih s slastjo pohrustala.

Čudovit zahod pri Tre Cime di Lavaredo

Zaradi barve kamnine se veliki monoliti v zahodni svetlobi obarvajo oranžno rdeče. Opazovanje te čudovite svetlobe je res impozantno.

Še eno poziranje pred zahodom.

Time-lapse video zahoda pri Tre Cime di Lavaredo

Poleg fotografij sem posnel tudi kratek time-lapse zahoda.

Tik pred zahodom sem opazil kako rdeča svetloba ustvarja zanimive oblike v gorah in oblakih. Skoraj kot da bi opazoval ognjenega velikana.

Brat je nato našel nek ugoden kotiček, kjer je lahko kasneje užival zaslužen počitek, sam pa sem se podal na večerni potep, kakršnih sem že vajen. Zadovoljen, da fotografske opreme tokrat nisem sprehajal zaman, sem raztovoril objektive in stativ in se lotil ovekovečenja sončnega zahoda in igre svetlobe po njem. Vršaci so še nekaj trenutkov ostali obžarjeni sredi mraka, nato pa se je stemnilo.

Pokanje vejic in šelestenje vetra me ne spravita več iz tira, vseeno pa je malce nelagodno takole kolovratiti sam sredi ničesar. Vključil sem notranjega sogovornika, ki me je skušal prepričati, da je nočna hoja neprijetna zaradi predstav, ki smo jih zgradili zaradi pravljic in grozljivk, da medvedje ne prebivajo tako visoko, ker nimajo kaj jesti, da čudakov tukaj ni … dokler niso zasijale prve zvezde.

Vzhod Rimske ceste in miljonov zvezd

Rimska zvezda nad tremi mogotci, poimenovanimi Tre Cime oz. Drei Zinnen, je sijajno narisala odsev v eni izmed luž enodnevnic, kot domiselna kulisa pa se je izkazal tudi eden izmed bolj obleganih bunkerjev na poti do koče.

Na poti proti bunkerju sem naredil še en klasičen posnetek.

Pogled proti Tre Cime tik pred vhodom v bunker.

Spokojnost me je pripravila do tega, da sem nekajkrat zakinkal kar čepe za stativom.

Počasi sem bil že naveličan vsega, noč je bila dolga. Toda moral sem narediti še en posnetek. Odpravil sem se nazaj do malega potočka, ki sem ga opazil popoldne. Rimska cesta se je sicer pomaknila že zelo desno, ampak panoramski posnetek je še vedno izpadel zelo dobro. Se je pa počasi že začelo daniti in Rimska cesta je počasi začela bledeti.

Utrujenost je pregnalo vstajanje sonca, ki je ponovno naprej obžarilo svetniško trojko, nato pa je naravo naredilo spet bolj človeku prijazno.

Vrhovi Tre Cime ob vzhodu

Še zadnji odsev.

Odplazil sem se do spototnika, ki se je ravno zbudil in me vprašal, če sem že z jutranjega sprehoda. Malce sem se namrgodil in rekel nekaj med ja in ne. Zaželel sem si dvojne doze dobre jutranje kave, da me ne bi premamil spanec.

Zadnja koča na poti nazaj proti avtu je Langalm. Je najmanjša izmed trojice, ampak imajo super štrudel.  Pot nato vodi okoli Tre Cime, nazaj na izhodiščno točko. Uživate lahko v razgledih proti dolini, kjer kraljujeta jezeri Antorno in Misurina.

Nekaj minut kasneje sva bila nazaj pri avtu. Krožna pot okoli Tre Cime di Lavaredo je nedvomno ena izmed najlepših v Dolomitih. Je lahko dostopna in ne vzame prav veliko energije, tako da je dostopna vsakomur. Hrana v kočah je odlična, dobro je poskrbljeno tudi za vse ostalo. Za konec pa hvala vsem za ogled in upam, da vam je bil potopis všeč. V kolikor v teh krajih še niste bili vam toplo priporočam obisk krožne poti, ki vas zagotovo ne bo pustila ravnodušnih.

Več foto zgodb lahko najdete v blogu.