Ko se zima počasi umika in sonce začne segrevati pobočja nad Železniki, se na Martinj vrhu zgodi čudež. V nekaj dneh se travniki obarvajo v vijoličaste tone in nežni žafrani prerinejo skozi še vlažno zemljo.
Prav v tem trenutku sem se tudi sam odločil za obisk te visoko ležeče vasice, ki leži na nadmorski višini približno 900 metrov in ponuja razglede, ki jemljejo dih.
Zgodaj zjutraj sem parkiral ob cesti, se sprehodil med redkimi kmetijami in že na prvem travniku naletel na preprogo žafrana. V zlati svetlobi jutranjega sonca je bilo vse tiho, skoraj sveto – kot da bi narava še zadnjič vdihnila pred popolnim razcvetom pomladi. V zraku je dišalo po zemlji, po jutru, po prebujanju.
Priložnost za makro in dron fotografijo
V središču pozornosti so seveda žafrani – tisoči in tisoči vijoličnih glavic, ujetih v mehko svetlobo. S fotoaparatom sem se jim povsem približal, nato pa z dronom poiskal višje perspektive.
Pogledi z višine razkrijejo mozaično pokrajino z valovitimi gozdovi, posejanimi kmetijami in belimi vrhovi v ozadju. Nad meglicami, ki se še zadržujejo v dolini, pa sramežljivo kukajo vrhovi Karavank in Kamniško-Savinjskih Alp.
Polja žafranov na Martinjem vrhu so nekaj posebnega. Ne le zaradi njihove množice, ki se kot vijolična reka preliva čez travnike, ampak tudi zaradi kontrasta z okolico – temni pasovi smrekovih gozdov in zasneženi vrhovi v ozadju ustvarijo popoln okvir za to nežno cvetje. Žafrani tukaj rastejo spontano, brez sajenja in skrbi, kar jih naredi še toliko bolj dragocene.
Višinska kmetija s pogledom
Na pobočju, kjer sem parkiral, stoji ena tistih visokogorskih kmetij, ki pričajo o vztrajnosti ljudi in povezanosti z naravo. Strehe temnih kozolcev, lesene ograje, pasja uta ob hlevu in kup sena za živino. Tukaj življenje ni preprosto, a ima tisto trdno, pristno toplino. Lastniki kmetije so mi prijazno pomahali z vrta, v ozadju pa so se v soncu že svetili Soriška planina, Karavanke in celo vrh Triglava, čeprav le kot silhueta v daljavi.
