V samoti Sovatne in pogledu samoroginje: jutranji vzpon na Kriške pode

Ko se dolina Vrata še prebuja v senci skal, sem že korakal med rumeno cvetočimi nagnoji ob poti. Zrak je bil hladen in tih, prepojen z vonjem gozdne zemlje in tistim neulovljivim občutkom začetka. V rokah aparat, v mislih upanje, da bom ujel tisto svetlobo, ki za hip spremeni vse. Ko si sam v gorah, se svet nekako prestavi v počasnejši, bolj čisti ritem.

Ravno v tem času v dolini Vrata cveti tudi nagnoj in pokrajina je zato še bolj čarobna. V ozadju pa so Triglav že obsijali prvi sončni žarki.

Pot čez Sovatno ne skriva, da je surova. Prelomi, korenine, skale, strmine. A hkrati vabi z vsakim zavojem, vsako novo perspektivo, ki se odpira nad dolino. Višje kot sem šel, bolj so žarki sonca prodirali skozi iglasti gozd. Zlato svetlobo je požiralo gosto zelenje, le mestoma se je kakšna veja zasvetila kot žareča sveča. Končno pa se je svetloba le dovolj dvignila, da je obsijala sveže macesne, ki so pred kratkim dobili svojo poletno podobo.

Sam med stenami, sam s svetlobo

Nad gozdom sem stopil v svet kamenja in svobode. Triglavska stena se je bohotila z vso svojo navidezno tišino, mogočna in nedotakljiva. Hodil sem v ritmu hoje in diha. V glavi ni bilo več misli. Samo stopala, skala, vdih.

Sovatna je kraj, kjer postaneš majhen. In prav to mi je bilo všeč. Brez ljudi, brez poti, ki bi ponujala lahkoto. Samo gorska tišina, ki je postajala vedno bolj svetla.

Ko sem dosegel zadnji prag pred Kriškimi podi, sem se ustavil. Ne zaradi utrujenosti, temveč zaradi pogleda. Tam je stala.

Samoroginja

Na skalnem robu, obsijana s hrbtno svetlobo jutra, je stala kozoroginja. A ne navadna. Imela je le en rog. Dolg, ukrivljen, pravljičen. Drugi je bil očitno nekoč zlomljen, verjetno v boju ali padcu. A njena drža ni bila zato nič manj kraljevska.

Zastal sem. Pogledala me je. Zdaj ne vem več, ali sem jaz gledal njo ali je ona gledala mene. Kot da bi me merila. Ne zaradi nevarnosti, temveč iz zanimanja. Bila je mirna, skoraj nepremična. Samo svetloba se je igrala z njenim silhuetnim rogom, ki je gledal v nebo kot simbol gorske vztrajnosti.

Bila je popolna. In popolnoma nepopolna. A prav v tem se mi je zazdela najlepša stvar, kar sem jo tistega dne videl.

Razgledi, ki niso za vsakogar

Pot sem nadaljeval proti Kriškim podom, kjer se odpre pogled v dolino Trente. Nepredstavljiva globina, prepletena s kačasto linijo Soče, ki se blešči v soncu kot srebrna nit.

Na robu sem se ustavil. Kozoroginja je bila še vedno tam, zdaj nekoliko nižje, a še vedno z enim rogom proti nebu. In jaz sem bil z njo. Morda sva si bila celo podobna – vsak na svojem robu, vsak v svojem svetu. Ona z brazgotino, jaz s kamero.

Nisem šel naprej. Tistega dne nisem lovil vrhov. Samo trenutke. Zgolj fotoseansa s kozorogi. Po okusnem kosilu, ki so mi ga postregli vedno prijazni oskrbniki v Pogačnikovem domu sem se poln novih doživetij odpravil nazaj proti Aljaževem domu.

Informacije o poti

• Izhodišče: Aljažev dom v Vratih (1015 m)

• Cilj: Kriški podi / Pogačnikov dom (2050 m)

• Višinska razlika: cca 1000+ m

• Trajanje: 3–3,5 ure v eno smer

• Zahtevnost: Zmerna do zahtevna; pot čez Sovatno je precej samotna in strma

• Oprema: Planinska obutev, čelna svetilka, plastenka z vodo, fotoaparat obvezno 😉