{"id":16356,"date":"2025-03-25T10:46:55","date_gmt":"2025-03-25T10:46:55","guid":{"rendered":"https:\/\/dreamypixel.com\/si\/?p=16356"},"modified":"2025-03-25T10:54:27","modified_gmt":"2025-03-25T10:54:27","slug":"v-samoti-sovatne-pogledu-samoroginje-jutranji-vzpon-na-kriske-pode","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/dreamypixel.com\/si\/v-samoti-sovatne-pogledu-samoroginje-jutranji-vzpon-na-kriske-pode\/","title":{"rendered":"V samoti Sovatne in pogledu samoroginje: jutranji vzpon na Kri\u0161ke pode"},"content":{"rendered":"

Ko se dolina Vrata \u0161e prebuja v senci skal, sem \u017ee korakal med rumeno cveto\u010dimi nagnoji ob poti. Zrak je bil hladen in tih, prepojen z vonjem gozdne zemlje in tistim neulovljivim ob\u010dutkom za\u010detka. V rokah aparat, v mislih upanje, da bom ujel tisto svetlobo, ki za hip spremeni vse. Ko si sam v gorah, se svet nekako prestavi v po\u010dasnej\u0161i, bolj \u010disti ritem.<\/p>\n

\"Rumeno<\/a><\/p>\n

Ravno v tem \u010dasu v dolini Vrata cveti tudi nagnoj in pokrajina je zato \u0161e bolj \u010darobna. V ozadju pa so Triglav \u017ee obsijali prvi son\u010dni \u017earki.<\/p>\n

Pot \u010dez Sovatno<\/a> ne skriva, da je surova. Prelomi, korenine, skale, strmine. A hkrati vabi z vsakim zavojem, vsako novo perspektivo, ki se odpira nad dolino. Vi\u0161je kot sem \u0161el, bolj so \u017earki sonca prodirali skozi iglasti gozd. Zlato svetlobo je po\u017eiralo gosto zelenje, le mestoma se je kak\u0161na veja zasvetila kot \u017eare\u010da sve\u010da. Kon\u010dno pa se je svetloba le dovolj dvignila, da je obsijala sve\u017ee macesne, ki so pred kratkim dobili svojo poletno podobo.<\/p>\n

\"Svetloba<\/a><\/p>\n

Sam med stenami, sam s svetlobo<\/h3>\n

Nad gozdom sem stopil v svet kamenja in svobode. Triglavska stena<\/a> se je bohotila z vso svojo navidezno ti\u0161ino, mogo\u010dna in nedotakljiva. Hodil sem v ritmu hoje in diha. V glavi ni bilo ve\u010d misli. Samo stopala, skala, vdih.<\/p>\n

\"Planinec<\/a><\/p>\n

Sovatna je kraj, kjer postane\u0161 majhen. In prav to mi je bilo v\u0161e\u010d. Brez ljudi, brez poti, ki bi ponujala lahkoto. Samo gorska ti\u0161ina, ki je postajala vedno bolj svetla.<\/p>\n

Ko sem dosegel zadnji prag pred Kri\u0161kimi podi, sem se ustavil. Ne zaradi utrujenosti, temve\u010d zaradi pogleda. Tam je stala.<\/p>\n

Samoroginja<\/h3>\n

Na skalnem robu, obsijana s hrbtno svetlobo jutra, je stala kozoroginja<\/a>. A ne navadna. Imela je le en rog. Dolg, ukrivljen, pravlji\u010den. Drugi je bil o\u010ditno neko\u010d zlomljen, verjetno v boju ali padcu. A njena dr\u017ea ni bila zato ni\u010d manj kraljevska.<\/p>\n

\"Kozoroginja<\/a><\/p>\n

Zastal sem. Pogledala me je. Zdaj ne vem ve\u010d, ali sem jaz gledal njo ali je ona gledala mene. Kot da bi me merila. Ne zaradi nevarnosti, temve\u010d iz zanimanja. Bila je mirna, skoraj nepremi\u010dna. Samo svetloba se je igrala z njenim silhuetnim rogom, ki je gledal v nebo kot simbol gorske vztrajnosti.<\/p>\n

\"Portret<\/a><\/p>\n

Bila je popolna. In popolnoma nepopolna. A prav v tem se mi je zazdela najlep\u0161a stvar, kar sem jo tistega dne videl.<\/p>\n

\"Samoroginja<\/a><\/p>\n

Razgledi, ki niso za vsakogar<\/h3>\n

Pot sem nadaljeval proti Kri\u0161kim podom, kjer se odpre pogled v dolino Trente. Nepredstavljiva globina, prepletena s ka\u010dasto linijo So\u010de, ki se ble\u0161\u010di v soncu kot srebrna nit.<\/p>\n

\"Kozoroginja<\/a><\/p>\n

Na robu sem se ustavil. Kozoroginja je bila \u0161e vedno tam, zdaj nekoliko ni\u017eje, a \u0161e vedno z enim rogom proti nebu. In jaz sem bil z njo. Morda sva si bila celo podobna \u2013 vsak na svojem robu, vsak v svojem svetu. Ona z brazgotino, jaz s kamero.<\/p>\n

\"Pogled<\/a><\/p>\n

Nisem \u0161el naprej. Tistega dne nisem lovil vrhov. Samo trenutke. Zgolj fotoseansa s kozorogi<\/a>. Po okusnem kosilu, ki so mi ga postregli vedno prijazni oskrbniki v Poga\u010dnikovem domu<\/a> sem se poln novih do\u017eivetij odpravil nazaj proti Alja\u017eevem domu<\/a>.<\/p>\n

Informacije o poti<\/strong><\/h2>\n