Na zimsko jutro, ko so bile doline še zavite v meglo, sem se odpravil proti Belopeškim jezerom. Obetal se je jasen dan, kar je v zimskem času redkost – tisti pravi kristalni zrak, ko se svet blešči in vsaka senca postane bolj ostra.
Ob prihodu me je pričakal prav tak prizor: sneg je tiho prekrival gozdove, jezera pa so bila delno zamrznjena in spokojna, obdana s tišino, ki jo poznaš le v gorah pozimi.
Zgornje jezero me je pozdravilo z dramatičnim kontrastom med zamrznjeno gladino in globoko modrino nezamrznjenih predelov.
V ozadju je kraljeval Mangart, obsijan z jutranjim soncem, ki se je sramežljivo prebijalo čez grebene in risalo dolge sence čez pokrajino.
S sabo sem imel tako fotoaparat kot dron, in ta dan je bil eden tistih, ko bi lahko fotografiral ves čas – svetloba, odsevi, kompozicije… Vse je bilo tam. Pri zgornjem jezeru me je navdušila simetrija: iglasti gozdovi, pokriti s snegom, so se popolno zrcalili v vodi. Kot da bi narava postavila lastno umetniško razstavo.
Zanimivo je bilo opazovati tudi meje med ledom in vodo – kjer je led že popustil. Dron mi je omogočil, da sem ujel perspektive, ki s tal niso dosegljive – pogled od zgoraj razkrije celotno obliko jezer, sredi bele gozdne odeje.
Belopeška jezera (italijansko Laghi di Fusine) ležita v severovzhodnem delu Italije, tik ob meji s Slovenijo, v objemu mogočne kulise Mangartske skupine. Zgornje in Spodnje jezero sta ledeniškega izvora in sta nastali v zadnji ledeni dobi, ko so ledeniki izoblikovali doline in za seboj pustili značilne kotanje, ki so se napolnile z vodo.
Danes so jezera del Naravnega parka Julijskih Predalp, in veljajo za eno najlepših alpskih območij na italijanski strani.
Lega tik ob Mangartu in čudovit razgled na njegovo severno steno daje temu kraju poseben čar. Poleg naravne lepote pa imajo jezera tudi simbolni pomen – predstavljajo preplet kultur, saj se tukaj stikajo slovenski, italijanski in furlanski vplivi.
V preteklosti so območje obiskovali pastirji in lovci, danes pa vse pogosteje pohodniki, fotografi in ljubitelji miru.