Julijske Alpe so polne kotičkov, ki presenetijo tudi tiste, ki jih obiskujejo znova in znova. Malo Mojstrovko sem obiskal že večkrat, a jutro, ki sem ga preživel tam pred nekaj leti, je ostalo med tistimi redkimi trenutki, ko se narava pokaže v svoji najlepši luči. Sonce, oblaki, mavrica, Prisojnik v zadimljenem ozadju in čista poletna tišina nad Vršičem. Bil sem sam – no, skoraj sam. Z mano je bila Bela.
Vzpon z Vršiča na Malo Mojstrovko
Ko se zgodaj zjutraj dvignem nad prelaz Vršič in stopim na mehko planinsko rušo pod Malo Mojstrovko, se pokrajina začne prebujati v topli svetlobi. Poletni sončni vzhodi tukaj gor so nekaj posebnega. Svetloba, ki proniclja skozi oblake, meša oranžno, zlato in rožnato v paleto, ki bi ji zavidal vsak slikar.
Vzpon na Malo Mojstrovko sem začel na prelazu Vršič, ki je s svojimi 1611 metri najvišje ležeči cestni prelaz v Sloveniji. Tik pod njegovim vrhom je večje parkirišče, kjer se začne markirana pot proti Mojstrovki. Kljub zgodnji uri sem na poti že srečal prve pohodnike, saj je ta tura zelo priljubljena.
Vzpon na Malo Mojstrovko ni zahteven, vsaj če se odpraviš z Vršiča – najvišje ležečega cestnega prelaza v Sloveniji. A razgledi, ki te pričakajo na vrhu, so mogočni in divji.
Pot se najprej zložno vzpenja po kratkem gozdnatem odseku, nato pa hitro prideš na odprt greben – Grebenec. Od tu naprej se začne tisti pravi občutek visokogorja: pod nogami kamen, nad glavo nebo, okoli tebe pa vedno širši razgledi.
Steza je dobro vidna in označena, na nekaj mestih pa si je potrebno pomagati tudi z rokami, zlasti če je teren moker. Z višino raste tudi občutek prostosti, saj se odpre pogled na okoliške vrhove: Travnik, Jalovec, Mojstrovke, Prisojnik in Razor.
Prisojnik, Jalovec, Mangart, pa seveda veličastne severne stene Razorja in Triglava v daljavi – kot da si v središču alpskega amfiteatra. Nočna nevihta se je ravno umikala, še vedno pa je rahlo rosilo, kar je samo dodalo k atmosferi.
Ravno zaradi dežja se je pred mano za nekaj minut izrisala izredna panorama.
Mavrica v Julijskih Alpah. Kaj lepšega bi si sploh še lahko zaželel?
Na sedlu med Malo in Veliko Mojstrovko se združita poti z Grebenca in Hanzova pot. Tu se teren nekoliko položi, prečkaš še nekaj skalnih plošč in že si na vrhu. Razgledi z Male Mojstrovke so klasični julijski – globoko pod tabo dolina Tamar, na drugi strani Krnica in proti jugu valovanje Trente. Na vzhodu se dviga značilna piramida Škrlatice, proti zahodu pa kraljuje Jalovec.
Ko se zazrem proti Prisojniku, se vedno spomnim njegove kamnite skrivnosti – “Ajdovske deklice“, vklesanega obraza v steno, ki je že stoletja tiha spremljevalka gornikov. Legenda pravi, da je prerokovala pogubo junaku in bila zato okamenjena. S svojo zgodbo, pa tudi s svojo kamnito podobo, še danes bdi nad dolino.
Vršič ni le izhodišče za planince, temveč tudi močan zgodovinski simbol. Med prvo svetovno vojno so avstro-ogrski vojaki – mnogi med njimi ruski ujetniki – zgradili cesto čez prelaz. V njihov spomin še danes stoji Ruska kapelica pod cesto, kot tih opomnik na tragične čase.
Tistega jutra sem bil gor s psičko Belo. Medtem ko sem postavljal stativ in čakal na popoln trenutek, se je brezskrbno ulegla v travo in opazovala igro sonca in senc. Ko sem se pozneje doma prebijal skozi posnetke, sem opazil, da so bili tisti z njo prav posebni.
Vršič, Mala Mojstrovka in okolica
- Mala Mojstrovka (2332 m) je najbolj dostopen dvatisočak v Julijskih Alpah, ki leži neposredno nad prelazom Vršič (1611 m).
- Dostop: najhitrejša pot vodi s parkirišča na Vršiču čez Grebenec (zahtevna označena pot). Možna je tudi zelo zahtevna pot čez Hanzovo pot (plezalna, priporočena čelada in samovarovalni komplet).
- Čas hoje: z Vršiča do vrha približno 1,5 do 2 uri zmerne hoje.
- Razgled: z vrha se odpre 360° panorama na Jalovec, Prisojnik, Triglav, Razor, Ponce in dolino Tamar.
- Prelaz Vršič je bil zgrajen med 1. svetovno vojno in povezuje Kranjsko Goro z dolino Trente. Na poti se nahaja Ruska kapelica (930 m), posvečena padlim ruskim ujetnikom, ki so pomagali graditi cesto.
- Prisojnik (Prisank) (2547 m) slovi po Ajdovski deklici in svoji mogočni severni steni, v kateri je speljana tudi znana Kopiščarjeva pot.
Čeprav sem bil na Mali Mojstrovki že večkrat, je bilo tisto jutro nekaj posebnega. Morda zaradi nenavadne svetlobe. Morda zaradi mavrice. Morda pa preprosto zato, ker sem bil tam z Belo, s katero sva delila tišino planin, ki je govorila glasneje kot besede. Včasih se ne rabiš povzpeti visoko, da si bližje nebu – dovolj je, da si na pravem mestu, ob pravem času.
