Najprej je treba razjasniti dilemo, v kateri sem bil dolgo časa tudi sam, namreč Veliki Pršivec je manj znani vrh od drugega Pršivca, tj. od tistega, ki se dviga strmo nad Bohinjskim jezerom. Dvobesedni lepotec se bohoti nad dolino Krme in je bolj poredko obiskan vrh, saj se večina odloči, da pot iz Zgornje Krme nadaljuje ali ostro levo proti Vodnikovemu domu ali pa naravnost proti Kredarici in Triglavu. S slikovitih fotografij, objavljenih na spletu, sem opazil, da se na pobočjih pod Velikim Pršivcem nahaja razpadajoča, opuščena pastirska koča. Stoji na travniku, ki ponuja lep razgled na vrhove na nasprotni strani, ki se dvigajo strmo nad Zgornjo Krmo.
Že odkar sem na fotografijah s spleta opazil zanimivo lokacijo opuščene pastirske koče, sem se želel tudi sam podati tja in poiskusiti srečo v posnetkih. Najprimernejši čas za odkrivanje meni še neraziskanih kotičkov Julijcev je oktober, ko macesni zažarijo v značilni zlato rjavi barvi. Tako bi bila ustvarjena prava kulisa za umestitev osamljene koče.
Tako sem se nekega delno oblačnega dne odpravil v Krmo in od tam preko Malega polja (1585 m) pot nadaljeval do odcepa za Vodnikov dom. Nato sem nadaljeval desno proti Travni dolini, kjer sem sledil dobro shojeni lovski potki, ki me je pripeljala do omenjene koče. V bližini se nahaja tudi lovska koča s prav tako lepim razgledom po okoliških vrhovih.
Kmalu sem jo opazil. Ob prelepem razgledu mi je zaigralo srce. Takoj sem naredil nekaj posnetkov, ko je bilo sonce še nad vrhovi in je kočo lepo osvetlilo. Kmalu zatem se je skoraj popolnoma pooblačilo in bal sem se, da z lepimi barvami sončnega zahoda ne bo nič. Ker sta bili do zatona še skoraj dve uri, sem se odpravil višje, proti vrhu Velikega Pršivca. Nekje na višini 1900 metrov sem naletel na dve srni, ki sta bili na moje presenečenja veliko manj plašni, kot je bilo to ob vseh dosedanjih srečanjih z njimi. Tako sem lahko naredil nekaj posnetkov, nato pa sta se me naveličali in oddirjali globlje v neoskrunjeni gozd.
Malo pod vrhom sem se odločil, da je napočil čas, da se vrnem do koče, saj se je zahod hitro bližal. Žal je bilo še vedno precej temačno. Bil sem razočaran, saj je bilo nebo namesto pričakovane rdeče-oranžne barve (takšne, za katero rečemo, da Miklavž peče piškote) obarvano dolgočasno sivo. Ker iz preteklih izkušenj vem, da je potrebno počakati še vsaj 20 minut po zahodu, sem potrpežljivo čakal na premik oblakov. Res je kazalo, da tokrat ne bo nič in sem ravno odprl nahrbtnik, da bi vanj zložil fotoaparat, ko se je nenadoma začelo dogajati. Napel sem oči in najprej opazil sledi rdeče barve nad Vernarjem, nato pa je kot v pravljici celotno nebo zagorelo. Tako zelo močno, da so celo macesni spodaj zažareli kot v soju zahajajočega sonca. Hitel sem, da bi naredil nekaj različnih posnetkov in tudi panoramo (sestavljeno iz štirih posnetkov), ki bi zajela celoten lok barvitih oblakov na nebu.
Tako hitro kot je svetloba prišla, je hitro tudi izginila. Brž sem se odpravil nazaj proti dolini, da bi vsaj prvi del poti prehodil še brez svetilke. K avtu sem se vrnil dobro uro in pol po zahodu in se zadovoljen odpravil proti domu. Zgornja fotografija krasi tudi koledar za leto 2020 (mesec oktober).
Sem pa že na poti domov sklenil, da se čez nekaj dni vrnem in obiščem Veliki Pršivec še ob sončnem vzhodu. Res sem že tri dni kasneje zgodaj zjutraj ponovno vzel pot pod noge s Krme. Bilo je megleno in upal sem na kakšen posnetek, ko bi se macesni še napol skrivali v jutranjih meglicah. Deloma se je to tudi uresničilo.
Koča je ob mojem prihodu ravno zažarela v vzhajajočem soncu in tudi meglice so bile že stvar preteklosti. Čeravno je bil vzhod manj dramatičen, pa je ravno tako ponudil nekaj zanimivih trenutkov, ki so poplačali ves trud.
Že lani, ko sem se odpravil na drugo stran proti Vodnikovemu domu, sem med potjo opazoval Veliki Pršivec in si rekel, da se naslednje leto odpravim tja. Razpadajoče koče kot ostanek preteklosti name vedno naredijo nek poseben vtis, zato izbira res ni bila težka. Na srečo mi je pri fotografijah izdatno pomagala še narava s čudovito kuliso na nebu.
