Komno najbrž pozna vsak, ki ga je vsaj nekajkrat v življenju premamilo, da bi se preizkusil v pohodništvu ali turni smuki. Komna je namreč lahko dostopen planotast svet, ki se pne nad Bohinjskim jezerom in vodi v osrčje Julijskih Alp – do Krnskega pogorja in kraljestva Triglava. Bil je marec, v dolini je že močno dišalo po pomladi, ko sem se nekega dne odločil, da se bom tudi sam, presenetljivo, prvič podal v ta predel triglavskih pripovedk in mrazišča, kjer so 9. januarja 2009 izmerili kar -49,1 ᴼC. Podatek mi je ves čas spreletaval v mislih, ko sem se rahlo nepripravljen za vstop v zadnje izdihljaje izdatne zime po ozki mulatjeri vzpenjal po n-tih serpentinah. S psičko sva se navadila na začudena vprašanja, zakaj hodim kar brez smuči ali vsaj krpelj in se podala do zadnje serpentine, kjer se je odprl razgled nad megleno-oblačnim primežem, ki se je zagozdil nad Bohinjskim jezerom. Na senčni strani so bila nekatera drevesa še v snežni obleki, kar je še dodatno popestrilo zimsko idilo.
Kljub temu, da je bila v dolini že skoraj pomlad, je bilo na Komni še vedno nekaj metrov debela snežna odeja in korak za korakom sem bil bližje spoznanju, zakaj je bilo podati se na Komno brez krpljev skorajda donkihotovsko početje. Počutil sem se vsaj kot Martin Krpan, ki je pred milostljivim cesarjem sestopil iz gazi v “cevca”, ko sem se do pasu vgreznjen v snegu srečeval s pohodniki in smučarji, ki so se že vračali v dolino.
Nemalokrat sem moral tudi pozorno pogledati, kje je moja spremljevalka Bela, ki jo bližnje srečanje s tako visokim snegom ni več radostilo. Da bi premagal začetno malodušje, sem razmišljal o tem, da se višinska razlika med Kočo pri Savici (650 m) in Domom na Komni (1572 m) hitro topi. Dom na Komni so zgradili že leta 1936 in ga obnovili po vojni, odprt pa je celo leto, zato je tudi priljubljen pri zimskih obiskovalcih gora. Še največ je bilo smučarjev, ki so zaradi odprtega terena lahko praktično brez strahu pred snežnimi plazovi. Osamljeni macesni so kot hrabri vojaki stali sredi metrskih nanosov snega in kljubovali muhasti naravi. Težak nahrbtnik me je opozarjal na pravi namen mojega kolovratenja – ovekovečiti sončni zahod na fotografiji.
Kmalu sem zagledal kočo, od katere se zaradi praktičnih razlogov nisem oddaljeval za več kot 100 m. Po slastni in obilni malici na svežem zraku ob koči sva z Belo začela oprezati za točko, kjer bi počakala razlitje svetlobe pred sončnim zahodom. Pričakoval nisem nič posebej vznemirljivega, ker je bilo nebo skorajda brez oblačka, potem pa se je nad oblačnim obokom prikazal močen škrlat, ki je vztrajal nekaj minut, dokler se ni razbarvan pogreznil v spanje. Komni je zavladala tišina, obiskovalci so prižgali luči v koči.
Ko se je sonce že spuščalo za vrhovi je svetloba hitro izginjala s planote. V daljavi sem opazil macesne, ki so počasi ugašali, dokler ni bil osvetljen samo še tisti najvišje ležeči. Tako je nastala ena izmed meni najljubših fotografij v tem letu. Podobnih prizorov je bilo kar nekaj, ampak ta je najbolj izstopal.
Ko sem se že odpravljal nazaj proti koči, sem v snegu opazil plitke sledi meni neznane živali. Uporabil sem jih za zadnjo kompozicijo, kjer sledi vodijo proti vrhovom nad planoto. Na fotografiji se lepo vidi tudi, koliko so pobočja planote prepredena s smučinami, kar nazorno pokaže, kako priljubljena je Komna med turnimi smučarji.
Zadovoljen s prikazanim sem pospravil fotoaparat in z neučakano psičko sva se v soju čelne svetilke izognila kraškim ugrezninam in se podala na večerni sprehod mimo temnih dreves. Tu in tam se je zaslišal pok, vendar se Bela ponoči ne pusti zmesti. Serpentine so naju varno pospremile do izhodiščne točke pri Koči pri Savici, od koder naju je ločil le še streljaj do prevoznega sredstva.
